Ozonska luknja je letos velika. Zakaj to še ne pomeni, da se obnova ozračja ustavlja
Antarktična ozonska luknja je bila po sezonskem povprečju sedma največja v 48 letih meritev. NOAA in NASA hkrati poudarjata, da dolgoročno okrevanje zaščitne plasti ostaja na pravi poti.
NASA's Scientific Visualization Studio - Global Science and Technology, Inc./Marit Jentoft-Nilsen · Vir · Public domain · Pomanjšava; brez vsebinskih sprememb.
Velikost ene sezone ni celotna zgodba
V osrednjem delu letošnje sezone, med 7. septembrom in 13. oktobrom, je ozonska luknja po analizi NOAA in Nase v povprečju obsegala približno 25 milijonov kvadratnih kilometrov. Največji obseg, 27,1 milijona kvadratnih kilometrov, je dosegla 18. septembra. To sta različna podatka: sezonsko povprečje in največja dnevna vrednost.
Pri razlagi je pomembna tudi razlika med površino območja in stopnjo osiromašenja ozona. Večja površina še ne pove vsega o tem, koliko zaščitnega plina je ostalo v posameznem stolpcu ozračja. Zato raziskovalci spremljajo več meril hkrati in ne razglasijo uspeha ali neuspeha na podlagi ene izstopajoče karte.
Zakaj je letošnje vreme pomagalo luknji
NOAA velik letošnji obseg povezuje z močnim polarnim vrtincem. Ta lahko nad Antarktiko zadrži zelo mrzel zrak in omogoča razmere za intenzivno kemično razgradnjo ozona. Takšna vremenska spremenljivost vpliva na posamezno sezono, tudi ko se količina snovi, ki ozon uničujejo, dolgoročno zmanjšuje.
Evropska služba Copernicus Atmosphere Monitoring Service je že septembra zaznala nadpovprečno širjenje območja. Obenem je opozorila, da so bili nekateri drugi kazalniki bliže zgodovinskemu povprečju. Njena razlaga poudarja povezavo med nizkimi temperaturami, polarnimi stratosferskimi oblaki in kemičnimi procesi ob vrnitvi sončne svetlobe na južno polarno območje.
Luknja ni prazna odprtina v zraku
Nasina stran Ozone Watch območje ozonske luknje opredeljuje z mejo 220 Dobsonovih enot. Gre za merilo količine ozona v zračnem stolpcu, ne za dobesedno odsotnost ozračja. Na barvnih zemljevidih hladne barve kažejo manj ozona, toplejše pa več. Slika je prikaz podatkov, zato barve ne pomenijo vidne barve neba.
Ozon visoko v stratosferi prestreza del ultravijoličnega sevanja. To je druga vloga kot pri ozonu pri tleh, ki ga obravnavamo kot onesnaževalo. Enaka kemijska oznaka zato ne pomeni enakega okoljskega problema na vsaki višini. Brez te razlike lahko poročilo o več ozona pri tleh napačno razumemo kot dobro novico za zaščitno plast.
Dolgoročna korist mednarodnega dogovora
Dobsonove enote lahko ponazorimo s stisnjenim stolpcem plina: 100 enot bi pri standardnih razmerah pomenilo približno milimeter debelo plast čistega ozona. To je merska predstava skupne količine, ne dejanska debelina ozonskega sloja visoko nad tlemi.
Raziskovalci pri letošnjih rezultatih vztrajajo pri širšem kontekstu: brez zmanjšanja ozonu škodljivih snovi bi bila luknja še večja. Montrealski protokol iz leta 1987 je sprožil omejevanje takih spojin, vendar lahko stare zaloge in že izpuščene snovi v okolju vztrajajo dolgo. Obnova zato poteka skozi desetletja, ne skozi eno samo ugodno sezono.
Za bralca je najbolj uporabna dvojna slika: leto 2026 je glede obsega neugodno, dolgoročno ukrepanje pa še vedno prinaša korist. Podobno kot en hladen dan ne razloži podnebja, ena velika ozonska luknja ne izniči več desetletij spremljanja. Dober sklep potrebuje oboje — pošteno predstavitev letošnje velikosti in preverjanje, kako se spreminja osnovni vzrok težave.