Preden je abstrakcija dobila svoje zvezdnike, je Hilma af Klint že slikala prihodnost

Slika, ki je ni treba najprej razvozlati

Na delu Otroštvo, drugem iz cikla Deset največjih, se rožnate in oranžne oblike srečujejo z modrino, spiralo in skoraj botaničnimi vzorci. Slika ne ponuja prizora, kakršnega bi lahko fotografirali. Namesto pokrajine ali portreta sestavlja lasten sistem odnosov. Pogled lahko najprej sledi barvam, šele nato se vpraša, kaj pomenijo simboli.

Takšen pristop pomaga tudi gledalcu, ki se ob abstrakciji počuti negotovo. Ni treba uganiti ene pravilne razlage. Opazimo lahko, kako se velika mirna ploskev razlikuje od drobnega vzorca, kako se oblike ponavljajo in kje se pogled ustavi. To je neposredna izkušnja slike, preden jo obdamo z zgodovino, teorijo in življenjepisom njene avtorice.

Leto 1907 spremeni vrstni red

Hilma af Klint se je rodila leta 1862 in se izšolala na umetniški akademiji v Stockholmu. Njeno delo zato ni nastalo zunaj slikarskega znanja. Ob profesionalnem ustvarjanju prepoznavnih motivov je razvijala povsem drugačen vizualni jezik. Leta 1906 se je začel obsežen sklop Slik za tempelj, ki mu pripadajo tudi velika dela naslednjega leta.

Moderna Museet cikel Deset največjih umešča v leto 1907. Ta datum je zanimiv, ker občutno razširi pogosto pripoved o nastanku evropske abstrakcije. Ne gre samo za tekmovanje, kdo je bil prvi. Pomembnejše vprašanje je, zakaj so nekatera dela dobila mesto v učbenikih in razstavah takoj, druga pa je širša javnost odkrivala mnogo pozneje.

Duhovnost kot njen okvir, ne gledalčeva obveznost

Fundacija Hilme af Klint poudarja pomen duhovnih iskanj in simbolnega sistema pri njenem ustvarjanju. Slikarka je raziskovala razmerja, ki jih ni želela omejiti na vidni svet. Te ideje so del razumevanja njenega dela, vendar jih ni treba sprejeti kot dejstvo o naravi ali nadnaravnem. Za gledalca ostajajo predvsem ključ do avtoričinega načina razmišljanja.

Serija povezuje življenjska obdobja, od otroštva naprej. Velikost, barve in oblike zato niso le okras, ampak gradijo predstavo o spreminjanju in razvoju. Prav združevanje osebnega sistema in izrazite likovne podobe dela cikel zanimiv še danes: deluje tudi, ko ne poznamo pomena vsake črke, simbola ali kombinacije barv na površini.

Pozno srečanje z občinstvom

Moderna Museet navaja tudi njeno željo, da dela širše ne pokažejo še dvajset let po smrti. Časovni zamik zato ni le posledica poznejše muzejske pozornosti, ampak je povezan tudi z avtoričinim odnosom do prihodnjega občinstva.

Slovarski zapis švedske ženske biografije opisuje umetnico, ki je zapustila obsežno slikarsko in zapisano delo. Po njeni smrti leta 1944 širša prepoznavnost ni prišla takoj. Pomemben mednarodni preboj je sledil šele desetletja pozneje; fundacija med prelomnicami izpostavlja razstavo v Los Angelesu leta 1986 in poznejše velike muzejske predstavitve.

Za današnjega obiskovalca galerij je njena zgodba uporaben opomnik, da zgodovina umetnosti ni nespremenljiv seznam imen. Spreminja se tudi s tem, katera dela postanejo dostopna in kako jih znamo gledati. Deset največjih zato ni zanimivih samo zaradi presenetljive letnice. Ponujajo barvit, neposreden vstop v vprašanje, koliko ustvarjalnih poti je ostalo zunaj zgodbe, ki smo jo doslej poznali.